Včasih največja ljubezen do psa ni v tem, da mu nekaj dodamo, ampak da mu znamo nečesa tudi ne vzeti — mirne starosti.
Zadnji mesec sem se precej intenzivno ukvarjala z zelo pomembnim vprašanjem:
ali vzamem mladičko ali ne.
Vedno sem bila pristaš kombinacije starejšega in mlajšega psa.
Seveda pod pogojem, da je starejši pes zdrav in – kar se mi zdi ključno – da bi bil mladička sposoben sprejeti.
Ko pa sem začela o tem resno in poglobljeno razmišljati, se je vedno znova pojavljala Abi.
In vsakič znova sem se moralno ustavila pri istem občutku:
da si ta punca, po vsem, kar sva skupaj preživeli, zasluži lepo, mirno in dostojanstveno starost.
O svoji moralni dilemi sem zelo odkrito pisala tudi vzrediteljici, ki jo je zelo razumela.
Današnji mail je mojo dilemo lepo rešil. Skotila se je samo ena samička, ki je bila rezervirana že prej.
Vedno pravim, da se vedno vse zgodi, kot se mora in takrat, ko se mora.
Sem pa takoj rezervirala samičko pri naslednjem leglu