Igralne urice za pasje mladičke
Pasji mladiček ob prihodu v nov dom še ne ve, kaj si želite od njega – zato je pomembno, da se vzgoja in postavljanje meja začne takoj, ko to malo kepico prinesete domov. V Bajki vam pri tem stojim ob strani z nežnim, a jasnim pristopom.
Igralne urice za pasje mladičke ponujajo varno in strokovno vodeno socializacijo, ki bo vašemu kužku omogočila zdrav razvoj, vam pa boljše razumevanje njegovega vedenja. Na koncu tečaja boste imeli lepo vzgojenega pasjega mladička, ki se zna umiriti, sodelovati in poslušati – tudi sredi igre z drugimi psi.
Trajanje in urnik
Tečaj obsega 14 srečanj: 12 srečanj na poligonu in 2 skupna vodena sprehoda v urbanem okolju.
Potekajo 2x tedensko.
Tečaj se začne, ko je prijavljenih vsaj 5 mladičkov, starih do 4 mesece.
Prijave zbiram skozi vse leto.
Kaj se bomo naučili?
1. Pasje komunikacije – prepoznavanje telesne govorice psov in učenja, kaj morate razumeti, da vas bo pes bolje razumel
2. Osnov vzgoje in poslušnosti – vaje, kot so sedi, prostor, odpoklic iz igre in lepa hoja na popuščenem povodcu
3. Družabnosti – pod strokovnim nadzorom bomo spremljali igro med psi in se učili, kaj je v pasji igri dovolj in kaj ne
4. Urbane izkušnje – skupna sprehoda bosta priložnost za spoznavanje mestnega okolja in bontona mestnega psa
5. Pasji triki – za veselje, povezovanje in zabavo bomo skupaj osvojili nekaj preprostih, a prikupnih trikov
6. Priprava na vsakdan – kako držati psa pri veterinarju, kako ga navaditi na nego in rokovanje
7. Oprema in skrb za psa – pregled nujne in priporočene opreme, ter delavnica o negi in oskrbi mladička
8. Predavanje o pasji prehrani in zdravju – koristne informacije in odgovori na vaša vprašanja o hranjenju in zdravju
Vseskozi sem vam na voljo za svetovanje, vprašanja in podporo tudi glede vzgoje doma.
Namen tečaja je ustvariti trdno osnovo za življenje z uravnoteženim, srečnim psom, ki vas bo z veseljem spremljal povsod – ker mu boste pomagali, da boste v tem svetu znali delovati.
Iz legla smo domov pripeljali pasjega mladička in mala kepa nas je že takoj zasvojila. Prva spuščena lužica nam nariše nasmeh, ker le ta pomeni, da imamo psa. Kar tepemo se, kdo bo tisti, ki jo bo pobrisal. Na kup prinesemo vse igračke, ki smo jih zadnje dni kupili in komaj čakamo, da se naš kuža prične igrati. Malo renčanja se nam ob igri zdi ljubko, saj nam je všeč, da se naš mladiček tudi oglaša.
Čas je za prvi obrok v novem domu. Hrano poje s takšnim tekom, da kasneje bruhne. Nič hudega, si rečemo, saj se vidi, da je zdrav, ker tako rad je. Po hrani nastopi čas za prvi sprehod, saj mora kuža lulat in kakat. Vzamemo naš novi povodec in ga odnesemo ven. A glej ga zlomka, mala kepica se začne upirat, vleče nazaj, cvili, skače, noče nikamor in se hoče sneti iz ovratnice. Ker ga je vidno strah, ga hitro odnesemo nazaj v varno zavetje doma. Ves vesel hitro počepne in opravi svojo potrebo na mehko preprogo.
Mladiček se že naslednji dan obnaša podobno kot se je obnašal v leglu. Večinoma je lahko lulal in kakal, kjerkoli je hotel, zato to počne tudi v novem domu. Ko se je hotel igrati, je vzel prvo stvar, ki mu je takrat prišla v gobček. Tako je tudi sedaj, zato nam trga preproge, kavč in copate. Vse to pozna, ker je to počel do sedaj. Vi pa ga kregate, ker vam to seveda ni všeč.
Pasji mladiček…. kakšno veselje v hiši!
Pasji mladiček ob prihodu v novi dom še ne ve kaj si želite od njega, zato se morata vzgoja in postavljanje mej začeti takoj, ko malo kepico prinesete domov.
Ko pridejo kužki iz legla, so navajeni živeti tako, kot so živeli v leglu. Tam so se igrali s svojimi bratci in sestricami, se grizli in se borili za svoj prostor pod soncem. Najdominantnejši je bil prvi pri hrani, prvi se je prišel božat, prvi je bil vsepovsod. Tisti, ki ni bil najbolj dominanten, je to vseskozi poskušal doseči s tem, da je dominantnejšega stalno napadal in mu dokazoval, da je tudi on močan. Tisti, “ta priden”, pa se je podredil, ker je že zelo hitro ugotovil, da je bolje biti nekje v kotu in počakati na tisto kar bo zanj ostalo. In enega izmed teh kužkov smo potem prinesli v naš dom.
“Ta glavni” mladiček vse to prinese tudi s svojo domovino. Vse mora biti po njegovo, drugače se razjezi, renči, nas grize in se znaša nad vsem, kar mu pride pod zob. Vse to zato, da obdrži svojo vlogo vode. Takšen je tudi ob srečanju z drugimi psi – samozavesten, napadalen, prepričan, da mora biti vedno on tisti, ki določa potek igre. Če mu drugi psi ne dovolijo, da jih grize in jim skače po glavi, se v trenutku spremeni v malo renčečo in grizočo “pošast”.
Tisti kuža, ki v leglu ni bil glavni, a se je ves čas trudil dokazati, da je tudi on nekaj vreden, se doma obnaša podobno. Neprestano preizkuša meje, preizkuša vas. Tudi v igri z drugimi psi. Najprej previdno, potem pa vedno glasneje, vedno bolj odločno. Kot da pravi: »Zdaj sem pa jaz na vrsti, da sem glavni!«
Potem pa je tu še tisti »pridni«, mirni mladiček. Doma je najprej zadržan, neopazen. A ko ugotovi, da v novem okolju ni “sovražnikov”, začne stopati iz svojega kota. Vse bolj samozavestno opazuje, morda začne lajat, se igrat. In smo ponosni: »Poglej, kako je pogumen postal!«
A v igri z drugimi psi je zgodba drugačna. Tega kužka je strah. Boji se pristopa, boji se stika. Če se mu kdo približa, se strese, uleže na hrbet, se podredi. V leglu se je naučil, da je predaja varna. Da bo tako najhitreje mimo.
In ko pride v pasjo družbo, ne ve, kaj bi. Vleče nas stran, se trese, grabi ga panika. Če se le opogumi, se igra nesproščeno, previdno, kot da ves čas čaka udarec iz ozadja. Vse to je naučeno. In če ne poskrbimo, da se naučimo drugače, nas prihodnost lahko hitro prehiti.
In kaj se zgodi, če jih ne naučimo pravilne igre?
Če pustimo mladička iz prvega ali drugega primera, da stalno prevladuje nad drugimi psi – grize, renči, skače – bo igra kmalu postala nekaj, kar si drugi psi ne bodo več želeli. In lastniki teh psov prav tako ne. Tako bo naš kuža vse večkrat izključen iz igre. A ker se je naučil, da je igral ravno to – skakanje in podrejanje drugih – bo še naprej poskušal z enakim vedenjem. Ko pa bo malo starejši, ne bo več »dišal po mladičku«, in ga drugi psi ne bodo več tako tolerirali. Takrat bo doživel pravi šok.
Ko ga bo nek pes zarenčal nazaj, ali ga je celo ugriznil, bo njegov svet razpadel. »Kako si drzneš?! Jaz sem glavni!« In se bo stepel. Ne iz igre, ampak zares – da si uveljavi voljo. In tako dobimo psa, ki se – če ni takoj po njegovem – zateče v fizično silo. To pa ni to, kar si želimo.
In kaj se zgodi s tistim »pridnim« kužkom?
Tudi on se bo, če bo prisiljen, začel igrati. A bo vseskozi bežal, upal, da se vse čim prej konča. Ko bo videl, da niti podreditev ne pomaga in da drugi psi vseeno skačejo po njem, bo zbral pogum, stisnil zobe in ugriznil. In bo začutil: to pa deluje .
In to je tisti trenutek, ko se začne njegova preobrazba. Naučil se bo, da je napad najboljša obramba. Da je treba delovati preventivno. Da bo imel mir le, če bo nastopil kot močan, še preden mu kdo dokaže nasprotno.
In potem?
Potem imamo psa, ki renči in grize. Ne iz igre. Ne iz veselja. Ampak zato, ker ne zna drugače. Ker mu nismo pokazali, kako. Ker nismo zgradili njegove samozavesti, so mu postavili mejo in mu dali prostor za varno učenje.
Zato so pasje igralne urice tako zelo pomembne!
Na teh uricah ne dovolimo renčanja , grizenja , naskakovanja ali divjega gonjenja drugega psa. Ne zatorenčanja, grizenja, naskakovanja ali divjega gonjenja drugega psa. Ne zato, ker bi bili strogi – ampak zato, ker vemo, kaj lahko povzroči takšna igra.
Skozi vodeno igro učimo tistega “ta glavnega”, da ni nič hudega, če kdo drug vodi igro. Da se nič ne zgodi, če kakšen kuža položi tako nanj. Da to ne pomeni poraza, ampak zaupanje in sodelovanje. In da je strpnost ključ do prave pasje igre.
Tisto prestrašeno, zadržano bitje pa naučimo, da psi niso grožnja. Da se lahko z njimi varno igra. Da ga nihče ne bo grizel, napadal ali silil vanj. Da je prostor za igro tudi zanj – takšen, kjer je slišan in zaščiten.
Na igralnih uricah učimo, da NE pomeni NE.
Učimo jih, da kadar jih pokličemo, pridejo do nas – ne glede na to, ali so ravno sredi najboljše igre ali so našli “največji zaklad” na tleh. To so male stvari, ki v resnici pomenijo veliko. Pomenijo varnost. Pomenijo odnose. Pomenijo življenje s psom, ki mu lahko zaupaš.
Na igralnih uricah se kužki učijo drug od drugega. Tisti bolj pogumni upočasnijo, tisti plašni dobijo krila. Hkrati pa se učite tudi vi – kako brati pasjo govorico telesa, kako se pravočasno odzvati, kdaj pustiti, kdaj ustaviti, in kako podpreti svojega psa, da bo v svetu samozavesten in miren.
Pasje igralne urice niso le vadba za psa. So prostor, kjer začnemo graditi odnos. Spoštljiv, zanesljiv, topel. Tak, kjer vaš pes sliši vas, vi pa njega. Kjer začneta skupaj rasti.
Učimo se skozi igro, skozi smeh, včasih tudi skozi kakšno zmedo – in prav je tako. Ko se znajdete med ljudmi, ki razumejo, in med kužki, ki gredo čez iste korake, vse postane lažje.
Igralne urice potekajo dvakrat tedensko in trajajo eno šolsko.
Sprva je poudarek na pravilni igri s sovrstniki in socializacijo , nato pa začnemo še z osnovami poslušnosti. Ko kužki osvojimo osnovno hojo na povodcu in razumemo osnovne meje, nadaljujemo s spoznavanjem urbanega okolja – skupaj odidemo v park Tivoli, na mestne ulice, v živalski vrt.
Prijave zbiramo skozi vse leto – ker kužki prihajajo v domove vsak dan, ne glede na letni čas. Zato tudi igralne urice potekajo celo leto.
Zgodnja prijava v pasjo šolo vam omogoča podporo že od prvega dne. Pomagamo vam pri vseh tistih “a je to normalno?” trenutnih. In predvsem – pomirimo vas, da niste sami. Mladiček pa se lažje in hitreje vklopi v novo življenje, saj takoj spozna svet, ki mu je pisan na kožo.
