Ali kako mi vplivamo na vedenje psa.
Ste že kdaj slišali, da se nekdo še vedno skriva pod mamino kiklo?
Tam je varno. Tam ga nihče ne more prizadeti. In tam je vedno nekdo, ki bo stopil pred njega, ga zaščitil in našel razlog, zakaj je nekaj naredil.
Včasih pa se pod našo kiklo znajde tudi naš pes.
Ko zalaja na drugega psa, rečemo: »Ah, samo pozdraviti ga želi.«
Ko zarenči, ker se mu nekdo približa: »Saj ne bo nič naredil, samo takšen je.«
Ko se zapodi proti drugemu psu: »Saj je še mlad, bo že prerasel.«
Ko zarenči na družinskega člana: »Pusti ga, danes ima slab dan.«
Ko se prestrašen skrije za nas: »Saj je že od nekdaj tak, on se pač vsega boji.«
Vsak pes ima svojo zgodbo. Nekateri so doživeli težke stvari, drugi so bolj občutljivi, tretji se v določenih okoliščinah preprosto niso naučili, kako se odzvati. In prav je, da jih razumemo.
A razumevanje še ne pomeni, da vedenje opravičujemo ali pomanjšujemo.
Ko si vedno znova rečemo, da ni nič takega, da bo minilo samo od sebe ali da je naš pes pač tak, nehote spregledamo, da nam s svojim vedenjem nekaj sporoča. In če se mi ne ustavimo in ne razmislimo, kaj lahko naredimo drugače, pes pogosto ostaja v enakih situacijah in se nanje odziva na enak način.
Pes namreč ne potrebuje samo naše zaščite. Potrebuje tudi nekoga, ki ga bo razumel, mu pomagal in ga naučil, kako se lahko v svetu počuti varneje in se znajde drugače.
Zato se vsaka sprememba začne pri nas.
Najprej si moramo priznati: **»Da, tukaj imamo težavo.«**
Ne zato, da bi sebe ali psa krivili. Ampak zato, ker lahko šele takrat začnemo iskati pot naprej. Dokler težavo opravičujemo in pomanjšujemo, si pogosto ne dovolimo videti, da je sprememba sploh potrebna.
Kdaj je mama pripravljena, da se nekaj spremeni? Ko začne nabirat kiklo, da se dvigne in ni več čisto pri tleh. Takrat si naredi prostor za akcijo.
To ne pomeni, da psa pustimo samega ali ga silimo v situacije, na katere še ni pripravljen. Pomeni, da stopimo ob njega. Da smo pozorni, pripravljeni ukrepati in mu pomagati, še preden stiska ali vznemirjenje postaneta prevelika. Da poiščemo način, kako mu pokazati in omogočiti drugačno izkušnjo.
Včasih moramo spremeniti razdaljo, način vodenja, svoje odzive ali pričakovanja. Predvsem pa moramo biti pripravljeni pogledati tudi vase.
Najprej se spremeni naše mišljenje. Potem se spremeni naše vedenje. In s tem psu odpremo možnost, da se začne spreminjati tudi njegovo.
Naša akcija ustvari prostor za drugačno reakcijo. Sprememba ne pride čez noč, a začne se s trenutkom, ko si iskreno priznamo, da si jo želimo in da smo zanjo pripravljeni nekaj narediti.
In ko pes začuti, da smo ob njem, ter da mu znamo pomagati, se lahko počasi začne učiti, da sveta ne potrebuje več gledati samo izpod mamine kikle. In predvsem, da mamina kikla ni več zavetje izpod katerega bi lahko delal sranje.