Zadnji teden se mi stalno ponujajo takšne in drugačne prošnje za denarno pomoč živalim.
Razumem, da te življenje pahne v finančno stisko, ki je ne pričakuješ in niti pod razno ne planiraš. Popolnoma tudi razumem, da pride v življenju situacija, ko se finančno prioritete popolnoma spremenijo, in da lahko le te ogrozijo kakšno zelo življenjsko nujno zadevo, ki ni vaš pes.
Res razumem in sprejemam, da pride takšna stiska. Ne privoščim je nikomur.
A dejstvo je, da res ne razumem prošnje in igranja na čustva ljudi, ko govorimo o starem psu. Psu, ki je dal že kar nekaj čez, ki je sistemsko bolan in ki se mu je pojavila še ena sistemska, predvsem zelo boleča in neozdravljiva bolezen. Tega pa res ne razumem.
Če bo Abi še dva meseca tako dobro, kot je sedaj, bom prvič v življenju imela psa, ki bo star 13 let. Pred 5 timi leti, ko smo ji zaradi raka na seskih odstranili polovico seskov in bezgavke, sem ji obljubila, da je ne bom več mučila. Da ji je samo še lepo v življenju. Pred več kot pol leta sem ji rekla, da je tudi več pikala ne bom, ker je dvakrat zaporedoma ob piku trznila in zastokala, zdravilo pa ni več tako učinkovalo, kot je na začetku. Obljubila sem ji, da bo samo še uživala.
In to sem povedala tudi veterinarju. Jasno in glasno, da mu to povem, ko imam čisto trezno in razumsko glavo in ga lepo prosim, da bo on moj glas razuma, če bodo slučajno moja čustva hotela poslušati ego in Abi, ne pustiti oditi.
Abi vsak dan dobi protibolečinsko tableto, te, ki ima sedaj, so zadnje, ki smo jih zamenjali. Ko bom videla, da nimajo več učinka – če prej ne bo kaj drugega, bo to naše slovo.
Vmes je imela vnetje ušesa, seveda je dobila antibiotik in seveda to ni bil konec.
Imela je vnetje ob kremplju. Tu je bil že alarm. Če se ne bo pozdravilo z močnim razkuževanjem in lokalnim antibiotikom, je to lahko njej konec. Sistemsko zdravljenje z oralnimi antibiotiki bi ji porušil imunski sistem, prebavo in še kaj. Tega ne se gremo, ker bi ji s tem škodovali. K sreči, se je vse lepo pozdravilo s pomočjo razkužila in lokalnega antibiotika, homeopatije in energijske pomoči.
Nov alarm pred 14timi dnevi. Če vikend me ni bilo doma, pridem domov, res grdo vnetje dlesni, prav smrdi ji iz ust. Zopet ista zgodba, kot kaže, smo zavili v slepo ulico, poskusimo obrniti, če ne gre, ne gre.
Kljub njeni zdravstveni zgodovini je psica fenomenalna. Z minimalnim vnosom pomoči se je pozdravila. Ok, izgubila je dve najljubši stvari, za katere se vseeno še vsak dan pregovarjamo. Nošenje kure na sprehodu in suh kruh.
Ja, tudi jaz »zmečem na mesec« blizu 200 eur samo za to, da ji je udobno. Dobiva protibolečinske tablete vsak dan, na 14 jo vozim na osteopatijo, da lažje hodi in je ne boli. Ko bom videla, da ji to več ne pomaga, ne bom iskala novih rešitev. To je to.
Kaj hočem povedati. To, da si Abi ne zasluži, da bi jo zaradi tega, ker jaz ne morem sprejeti njenega slovesa in imeti pod kontrolo svoje žalosti, »nasilno« s pomočjo zdravil držala pri životarjenju že nekaj dni, tednov ali mesecev.
Veliko bolj hvaležna bom, če bova imeli še par kvalitetnih dni, tednov ali mesecev, ko bo radost v njenih očeh. Ne pa strah in bolečina zato, da mi bo lažje.
Vsem, ki nočete spustiti svojih psov od sebe. Ne bodite egoisti. Ne zadržujte in ne mučite jih. Kajti to je mučenje. In ne pišite, da vam je veterinar svetoval, da dajmo še to probati. Če obolevate in na pol omedlevate pred njim, ga razumem, da vam to predlaga, ker ima diplomo iz veterine, ne pa psihiatrije.
In ironija vsega tega nerazumskega zadrževanja živali je, da ko žalost mine, je čisto vsakemu žal, da je čakal tako dolgo in s tem mučil psa.
Raje se poslovim en dan prezgodaj, kot pa en prepozno.