"Z ustreznim šolanjem
je lahko človek
najboljši prijatelj psa."
(Corey Ford)
  • 040/500-972 (Alenka)
Prijavi naju v šolo

Nevarni psi, nevarne pasme

Nevarni psi
21 Sep 2017

Nevarni psi, nevarne pasme

Preden sem se odločila zapisati svoje misli, sem si vzela čas. Čas za to, da so se stvari malo polegle in da ne bom, z zapisom, prišla v središče dogajanja.

Res je, da so me mediji takoj poklicali in so me, kot verodostojno sogovornico povabili v studio. Z veseljem sem se odzvala, saj je prav, da povem to, kar mislim.

Prišlo je do tega, da so psi napadli gospo, ki je zaradi poškodb umrla. Da je tragedija še večja, je bila to mama od lastnika psov. Gospa se je znašla sredi njih, zakaj so napadli, koliko jih je napadel, kdo je začel, koliko jih je grizlo – tega ne bomo nikoli zvedeli.

Dejstvo je, da so bili trije psi. Dejstvo je, da je bila gospa pogrizena, dejstvo je, da je zaradi tega umrla. In tisto, zadnje, najvažnejše dejstvo je, da so bili vsi trije psi, psi tipa bull. Glede na to, da je oz. naj bi vzrejal pasmo, ki ni FCI priznana, je težko reči, kaj točno so bili. Pa tudi, ali je važno? Je važno ali je bil pit bull, Stafford, bully? Je res važno? Za moje pojme ni. Ker takoj ko govorimo o psih tipa bull, bo večina ljudi, z novinarju vred, napisalo, da je bil pit bull. Zakaj? Zato, ker ne ločijo psov med seboj in ne vidijo razlike med njimi in njihovimi značaji. Pa saj tudi veliko lastnikov samih pravi, da imajo bulčka. Zakaj bi potem morali obsojati novinarje, ker so takoj zapisali, da so napadli bull.

Ne morem mimo pasme, in tudi ne vem, zakaj bi. Dejstvo je, da vseskozi zagovarjam, da ni nevarnih pasem. Da določene pasme ne moremo označiti za nevarne. Da prepovedati pasmo, ne bi bila rešitev. Ampak, res pa je, da si ne smemo zatiskati oči, da so pasme, pri katerih lahko določeni sprožilci, privedejo do hudih, v tem primeru, do usodnih napadov. In tukaj si moramo nehati metati pesek v oči. Nikakor ne moremo enačiti pasem med seboj, ker neki mali pes, ne more narediti toliko škode, kot veliki. In dejstvo je, da specifika pasem, je z namenom. Prav tako smo stalno v laseh lastniki malih in velikih psov. Ker malim je dovoljeno vse, velikim pa ne. Seveda ni prav, da mali psi, skačejo v velike. Seveda ni prav, da se jim obešajo za dlako in jih stalno grizejo v glavo. Ampak, eno tako malo pasje bitje, ne bo naredilo toliko škode – če se odloči in resno napade), kot jo lahko naredi velik pes manjšemu. Diskriminacija? Ne, le dejstva. Je pravilno, da se to zgodi – nikakor ni. Je nedopustno. Sploh, ker je v večini primerov celo tarča posmeha.

In spet smo pri diskriminaciji psov oz. pasem. Za nobeno se ne bom postavila, nobene izpostavila. Ker, vsaka ima svoje prednosti in slabosti. Te slabosti so tiste, ki so problematične in za katere moramo vedeti in se jih zavedati.

Skrbi me, ker se zadnja leta pojavlja v Sloveniji trend reševanja psov. Nič nimam proti temu, vsak pes si zasluži najboljšega lastnika in najboljše okolje. Bolje me skrbi to, da so to psi, ki niso iz našega okolja. Ki se jih rešuje iz tujih držav. Kjer so žrtve zlorab. Kjer so prepuščeni ulici. To me bolj skrbi in bojim se, da se bo kmalu zgodil še kakšen tak primer. Ker imamo res toliko ljudi, ki znajo delati s psom in ki znajo sobivati z večimi psi?

Bojim se, da nimamo. In na žalost, se mi je v več kot 20tih letih dela s psi, prevečkrat potrdilo, da moji dvomi niso za manj. Preveč teh zgodb, rešenih psov, se je že končalo z ugrizi. Noben človek, ki reši nekega psa, si ne zasluži ugriza. Noben, razen če res ne izziva in potencira pritisk na psa, si ne bi smel dovoliti napada in ugriza. Ampak, o tem so tiho, ker jih je sram. Ko priznajo, da se jim to dogaja, so si sami krvi. Pa bom tu končala, da ne me bo zaneslo v zgodbo, ki si zasluži posebno temo.

Vračam se, na prvotni razlog, tega zapisa. Že takoj, ko se je izvedelo za dogodek, se je začelo veliko pisanje, kaj sedaj s psi.

Zakon je jasen in trije psi, ki so bili v prostoru, kjer se je zgodil ta tragični dogodek, bodo po 10-tih dneh uspavani. Je to prav ali ne? Je. Nihče ne more reci, kdo je začel prvi, kdo je zadal usodni ugriz. Kdo bo tisti, ki bo odločil? Ali še bolj pomembno? Kdo bi bil tisti, ki bi s polno odgovornostjo vzel tega psa, in poskrbel zanj. Slišijo se zgodbe, podpisujejo se celo peticije. Ko pa je treba od besed k dejanjem, se pa vse konča. Zato imamo zakon, da se ni potrebno nikomur postavljati v vlogo odločevalca, in prav je tako.

Bolj kot vse, me pa zopet moti to, da se zopet vrtimo okoli pasme in ne okoli resnične težave. Skrbi in posesti psa. Zakonsko gledano imamo vse urejeno. Ampak ali je ta zakon tudi življenjski? Kvalitetno in varno poskrbeti za večje število psov? Ko govorimo ljubiteljstvu, je zgornja meja 5. Lahko enakovredno varno in kakovostno poskrbimo za 5 malih ali velikih psov? Nikakor. Vsak sam naj premisli, kako fizično zadržiš dva psa, ki imata skupaj 20 kg ali pa 2, ki imata vsak po 40 in več kilogramov. Enačiti pasme? In to je tisto, kar si moramo priznati. In o čemer moramo začeti govoriti na glas. Vseeno je, ali je mešanec ali pes določene pasme. Govorimo o varnosti in govorimo o tem, kaj je še obvladljivo.

Vem, da bom spet požela polno nasprotovanja in prikritega ( ali odkritega) posmeha kolegov. Dokler bomo všečni ljudem in bomo ugajali določenim ljudem, bomo sami sebi metali pesek v oči.

Dejstvo je, da je kinologija velika industrija. Dejstvo je, da je kinologija za veliko ljudi odličen vir zaslužka. Dejstvo je, da je kinologija, preprost vir zaslužka. Zakaj? Ker te nihče ne preverja, ker ne potrebuješ ničesar. Odpreš s.p. in si strokovnjak. Čez dve leti dodaš zraven, da si strokovnjak za prevzgojo. In kdo ti lahko reče, da nisi? Potem se pa samo še napihujejo zadeve in se dodajajo številke. Preko 1000 psov letno v prevzgoji…kako pa lahko človek ali dva naredita kvalitetno toliko psov? Že sama vzgoja, v začetni fazi je delo s človekom. Ki, če jo hočeš narediti kakovostno in ne samo preko teže lastne denarnice, vzame veliko časa. Ko pa govorimo o prevzgoji, je pa dela še toliko več. In če želiš dobro človeku in psu, potem sešteješ dneve in številke, ter odkriješ kmalu, da je kinologija res dober posel. Tudi jaz živim od njega. Bila sem med prvimi, če ne celo prva, ki sem se odločila, da grem » na svoje« A v 25tih letih, odkar sem kinolog, mi je še vedno vodilo: ozaveščaj ljudi, delaj dobro za pse, pomagaj ljudem. In ne bodi popularen zaradi bombastičnosti in spektakularnosti. Delaj le toliko, kot jih lahko obvladaš. Toliko ljudi, toliko njihovih ter pasjih zgodb, kot si jih zapomniš in spomniš takoj, ko te pokličejo. Toliko, da za vsakega takoj veš, kaj potrebuje in po glasu spoznaš, kdaj je v stiski. Vse, kar je več od tega, je biznis. Ko govorimo o biznisu, pa kvaliteta na račun kvantitete gre. In ko se ti gre za kvantiteto, moraš ugajat ljudem in moraš reci, da kaj ne obstaja. Obstajajo potencialno nevarne pasme. Obstajajo potencialno nevarni psi. Čas je, da resno zagrizemo v kislo jabolko in to enkrat dorečemo.

Zato so moji nastopi v medijih taki, da povem to, kar mislim.

PlanetTV

24ur.com

Alenka

Preskoči na orodno vrstico