Prispevek za pse- zakaj že?
https://www.24ur.com/novice/slovenija/prihaja-davek-ki-ga-bodo-placevali-zgolj-lastniki-psov.html
Ko je Dnevnik objavil članek o tem, da bomo odgovorni lastniki zopet podpirali neodgovorne, sem želela napisati par besed. Pa sem se, zaradi praznikov ustavila.
Dajmo se vprašati zakaj bom morala jaz, kot odgovoren lastnik, ki imam že celo življenje pse, plačevati prispevek za neodgovorne ljudi, ki jim je vseeno in za katere je dejstvo, da je vseeno tudi državi in posledično občinam.
Najprej vprašanje financiranja zavetišč. Vsako zavetišče je podjetje, ki se mora preživeti. Tako kot vsak podjetnik. Predno se greš firmo točno, poznaš svoj riziko. Če ga ne poznaš, ga spoznaš v enem letu in veš, kje si.
Nikakor to ni pridobitna dejavnost, je pa dejavnost, ki bi morala biti samozadostna, če ne, ne poznam podjetnika, ki gre načrtno odpret firmo zato, da bi delal izgubo. To je skregano z vsako logiko in zavetišča, se niso odprla zato, da bodo imela vsak mesec izgubo in da bodo stalno v minusu – ker to poslovno ne gre. Nekje se minus konča in firmo se zapre. Pa še kar vsa živijo in vsa stojijo.
Govorimo o uradnih zavetiščih, ki so v privat lastništvu ali v lastništvu občin. Slednje financirajo občine iz svojega proračuna in so bili vnaprej, premišljeno ustanovljeni. Ne eni ne drugi niso dobrodelne ustanove, ampak so za svojo dejavnost plačane. Pa smo pri prvem problemu. Plačilo. Ovrednoteno je vse. Točno je ve, koliko kaj stane in koliko zaračunajo občinam, za katere opravljajo storitve. Čisti biznis. Biznis, ki ni vzdržen. Ker se cen ne prilagaja, ker se jih ne osvežuje. Ker so plačani za prvih 30 dni, ko je pes v zavetišču, potem se jih 3 mesece ne plačuje, in potem se jih spet.
Kater podjetnik, ki ne verjame, da obstaja lonček kuhaj, ki kar kuha in kuha, bi odprl firmo, za katero ve, da opravlja storitev, ki jo mora. Zanjo bo plačan en mesec, potem mora storitev še vedno opravljati, ker je ne more prekiniti. 3 mesece jo mora financirati iz svojega žepa, potem pa spet dobi, po preteku 3 mesecev, plačano storitev od takrat naprej. Ne gre skupaj z nobeno logiko. Ampak tako v realnosti je. Kdo, zakaj in kako so to izposlovali, ne vem, ampak s tem, ko svojo dejavnost opravljajo, so takoj, ko jo opravljajo pod temi pogoji, naredili, poslovni samomor. In zaradi teh samomorilnih nagnjenj, ki jih imajo vsi lastniki zavetišč, bomo sedaj mi, ki smo odgovorni lastniki, plačevali njihove storitve.
Kot podjetnica mi ni jasno in kot lastnica psa, mi ni jasno, zakaj moram jaz to financirati.
Pa da smo si takoj na jasnem, predno koga zasrbijo prsti! Nikakor nisem proti zavetiščem, spoštujem njihovo delo, cenim marsikoga, ker oprostite, to delo je daleč od lepega. Romantike ni, iluzija, da boš delal z živalcami, se ti po enem tednu dela v zavetišču konča.
Si v takšnem ali drugačnem delovnem razmerju v zavetišču in s tem, da boš pomagal živalcam in naredil veliko koristnega za njih, je razen pogodbe, kjer piše, da si oskrbnik živali, bolj malo res.
Si zaposlen čistilec drekov in prostorov, ki nameniš čas, ki ti ostane po tem, ko spucaš dreke in počistiš kletke, živalcam, ki prebivajo tam. Seveda pod pogojem, da ti ni potrebno na nujen teren. Ker potem si v krizi s časom, tvoj dan ima le omejeno število ur, živalc v zavetišču je pa veliko.
Pa si nalijmo čistega vina in mi povejte, koliko časa na dan se oskrbnik živali lahko posveti enemu psi. Se bom omejila na pse, ker za njihove potrebe, po 30tih letih dela in življenja z njimi nekako vem, kakšne naj bi bile.
Mislite, da imajo psi res zadovoljene svoje potrebe. Ne govorim o strehi nad glavo, o hrani in vodi. Ja, tisti, ki so bili brez doma, pobrani ali prepeljani iz ulic, so sedaj seveda, da na boljšem. Končno imajo hrano in vodo in streho nad glavo. Mislim na ostale potrebe.
Naj bo to danes za razmislek in me res, predno nadaljujem, zanima vaše mnenje o tem.