
Prispevek za pse II. Problem je potebno reševati drugje!
Ker je tema aktualna in predvsem nikakor ni rešitev predati prispevka na pleča vestnih lastnikov psov, pišem nadaljevanje. Nikakor ne, da se bo govorilo čez zavetišča, ker oni niso krivi za to. Oni delajo po svojih najboljših zmožnostih in ja, res je, sklenili so posel, ki je poslovni samomor.
Čista matematika. Preglejte strani zavetišč, poiščite število psov, delite z eno, maksimalno 2 osebi, ki sta tam zaposleni. Torej prioritete so: čistoča, hrana, sprehod, in potem, kar ostane. Če pogledaš, koliko je psov, to deliš z m 2 osebama, ti da matematika zelo malo časa na psa. Gre vsak pes vsak dan na sprehod, toliko kot bi minimalno moral iti? Ima vsak pes, vsak dan ob sebi človeka, ki ga boža, se igra z njim, ga neguje, mu pomaga čez težave? V realnem življenju zavetiškega psa tega nima. Srečen je, ker ima kratek sprehod, na katerem se, če ima srečo, da je med prvimi zjutraj na vrsti, polula in pokaka na sprehodu. Če je v bolj zadnjem boksu, to opravi kar tam, ker ne more tako dolgo zadržati. Po kratkem sprehodu je čas za drugega, ker če ne, ne pridejo vsi na vrsto in ne dobijo niti najkrajšega sprehoda. To je nekakšna realnost zavetiškega psa. Ker tako kot so stroški normirani, so tudi zaposleni normirani. Na toliko psov, 1 zaposlen. Pika. Matematika. Ostalo je minus. In minus na minus je minus.
Iluzija zavetišč in predvsem javnosti, ki jih je res mar za živali in skačejo v luft pri vsakem poskusu izboljšanja ekonomskega standarda zavetišč, ker oni itak samo služijo je, da so v zavetiščih prostovoljci, ki skrbijo za pse, da so sprehojeni, da so počesani, da so prebožani, da se z njimi igrajo in da imajo pasje vredno življenje. Ja, kar v vrsti stojijo in ravno, da se ne tepejo za psa, ker jih je premalo v zavetišču za sprehodit. Ne, redke svetle izjeme so, vredne vsega spoštovanja, ki hodijo nekateri dnevno, nekateri tedensko, večina pa, ko lahko. Ti so edini, ki lahko rečejo, da imajo »romantično« delo, ker se res ukvarjajo samo z živalcami in jim ni potrebno biti zaposlen čistilec drekov – pa s tem ne želim užaliti nobenega zaposlenega, ampak le morda komu odpreti oči, da niso krivi za to stanje ti, ki delajo tam.
In prvih 30 dni dobi zavetišče plačilo za psa. Poslanstvo zavetišč je, da poskrbijo za izgubljene pse, jih oskrbijo, če je treba in nahranijo in v čim krajšem času, vrnejo lastniku. In to je čisto lepo ekonomsko vzdržno in zato bi morali imeti zavetišča. Če bi seveda živeli v državi, kjer je kultura ljudi in interes države dovolj visoka, da poskrbijo za svoje živali.
Poleg teh zavetišča poskrbijo za tiste, ki so bili odvzeti, ker tam, kjer so, ne morejo več biti. A za te, so isto plačani samo 30 dni, potem jih pa ne zanima, kaj se z njimi dogaja tri mesece in če so še vedno tam, spet plačujejo za njih.
In ti psi niso psi, ki so se slučajno izgubili, ker se je odpela ovratnica ali pa ker se je nečesa ustrašil ali pa je nekdo pozabil zapreti dvoriščna vrata. Ti psi so psihično in fizično zlorabljeni. So bolni, prestrašeni, agresivni. To so psi, ki jih na začetku nihče noče. In na žalost jih večina njih zaradi takšnih in drugačnih razlogov noče posvojiti nihče. Kdo si želi imeti doma agresivnega ali zlorabljenega psa? Le mali odstotek teh psov se rehabilitira do te mere, da lahko z njim normalno živimo mi in da on lahko, pod določenimi pogoji, mirno živi svoje pasje življenje z nami.
Ker se je nekaj let nazaj odvijala prava mala vojna za pravice živali, se je z zakonom prepovedalo usmrtiti psa, ki je v zavetišču več kot 30 dni. Ni bilo zavetišča v SLO, ki so jih 31 dan kar »pospravili«, kot so to želeli nekateri prikazati. Ampak, bodimo pošteni, kar nekaj psov, če sem zelo, zelo nežna, realno pa je teh psov večina, bodo tam ostali za vedno. Zakaj? Ker niso za oddajo. Ker niso za med ljudi, ker niso za v urbano okolje. Niso sposobni živeti tam. Kaj pomeni sedaj živeti? Je življenje večini strah in boj med begom in bojem? Je življenje to, da ima vsak dan svežo vodo in hrano, streho nad glavo in 20 minut fizičnega stika s človekom, kar pomeni sprehod? Če je to življenje, potem jaz zanj plačevala NE BOM!
Ne vidimsmisla, razen da se trkamo po prsih, da se te pse ima zaprte v parih kvadratih in govori, kako je poskrbljeno zanje. Ti psi nimajo niti pasje vrednega sprehoda, niti normalne človekove interakcije, ampak imajo bedno življenje med rešetkami, kjer samo še poglabljajo svoja vedenja. In tisti, ki pravi, da je psom v redu, naj si natakne znak pasjeljubca na prsi in naj ponosno z njim hodi po svetu. Seveda jim je v redu, saj drugega ne poznajo.
Samo potem ne vem, zakaj jih rešujemo iz okolij, ki niso primerna zanje. Naj jim prostovoljci nosijo hrano, zamenjajo vodo in jih peljejo ali pa tudi ne, za 15 minut na sprehod. Sedaj tudi prostovoljci skrbijo zanje z donacijami, ker jih od 30 – 120tega dne, ne plačuje nihče.
Če se naredi dobra statistika zavetišč in če se pregleda koliko naših psov je čipiranih in se jih vrne lastnikom, bomo videli koli res potrebujemo boksov na občino. Zakaj pridejo v zavetišče nečipirani psi? Zakaj imamo toliko »čudnih psov«, ki se specifično obnašajo, ki so si vizualno zelo podobni, ki se najdejo na skoraj da istih lokacijah? Vemo, od kod prihajajo, vemo, kaj se dogaja z njimi.
Dajmo raje, namesto da se bo užgalo po žepu vestne lastnike psov, užgati vse, ki podpirajo tako vedenje.
Naj plačajo vsi, ki podpirajo taka dejanja dajatev. Ve se, od kod so psi, kaj je vse za temi psi.
Dajte, samo odprite strani, kjer se prodajajo psi brez papirjev, njim nabiti dajatev, ker producirajo pse brez papirjev. Dajmo nehat točt po ljudeh, ki delajo po pravili in ki so odgovorni in skrbi lastniki psov.
In še čisto na koncu. Kdo ima pravico barantati s pasjimi življenji, da če bom posvojila psa iz zavetišča, bom pa oproščena dajatve za 5 let.
Prav, že 30 let se poklicno ukvarjam s temi psi, tako kot zavetišča. Oni jim dajejo streho in hrano, ter minimalni sprehod, jaz jim dajem pa podporo in znanje lastnikom, da lahko z njimi potem živijo.
Bo zato moje podjetje, ker je lastnik psa, oproščeno dajatve. Ali še bolje. Zakaj mi država ne bi plačevala neke stimulacije, da se še bolj poklicno ukvarjam s temi psi. Ker a ni želja, da imamo prazna zavetišča in to tudi promovirajo s tem, da bodo oproščeni dajatve? Ok, sklenimo posel. Saj se gre za posel, a ne? Dajte podjetjem, ki se ukvarjajo z rehabilitacijo finančno spodbudo, da bodo delali še več na kurativi (preventivo ima čez država in društva – tudi oni si zaslužijo kakšno stimulacijo, da bodo lažje vzdrževali zavetišča v vmesnem času), in se bodo ljudje lažje odločili za te pse.
O kvaliteti življenja, ki jo ti psi imajo potem, pa itak ni važno. Kaj ne?
Kaj bi bila rešitev. Draga država, ugriznit bo treba v kislo jabolko švercanja psov in ustaviti posle, kjer se obrača veliko denarja na njihov račun. Zaradi teh psov imamo polna zavetišča. Da ne govorim o vseh zaseženih psih, ki se jih zaseže – zaračunajte oskrbo državi, tako kot se begunce vrača v države nazaj.
Najlažje je vzeti vestnim lastnikom in najlažje je napisati zakone, da se 3 mesece ne skrbi za živali in naj zanje skrbi, kdor si želi. Na napačni strani se lotevate problema. Vem, razumem vas. Težko je narediti red tam, kjer reda ni. Kje začeti? Pri izvoru. Česa? Vsega.