ČASOPIS DELO: Šola za problematične pse (in lastnike)

Šola za problematične pse (in lastnike)

Maja Prijatelj, Panorama; čet, 02.05.2013, 21:00

Prevzgoja psa ne more uspeti brez spremembe vedenja lastnika. V registru 1668 nevarnih psov, le devet prevzgojenih.Šola za problematične pse (in lastnike)Alenka Klemenčič problematične pse odpelje na preskusni sprehod v Tivoli. Tokrat sta njej in Bajki delala družbo Tina in Cezar. Foto: Aleš Černivec

Alenka Klemenčič je edina pasja inštruktorica v Sloveniji, ki ima dovoljenje Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin za prevzgojo nevarnih psov. Program je napisala sama, temelji pa na reintegraciji psa in delom z vodnikom. Ko pes prvič ugrizne in je zdravnik ugriz prijavil, dobi status nevarnega psa in dosje v centralnem registru psov. Skrbniki morajo takšnega psa imeti pod posebnim režimom. Poleg povodca mora na javnem mestu nositi nagobčnik. Kadar ni na javnem mestu, mora biti zaprt v pesjaku ali objektu, če pa je spuščen, mora biti okoli tega prostora ograja, visoka vsaj 1,8 metra, na vhodu mora biti opozorilni znak.

Vzgoja od prvega dne

Kakšen je pes, ki terorizira lastnika? »Prideš domov in se hočeš usesti na kavč, on pa renči. Ponoči prideš s stranišča in se hočeš uleči nazaj v posteljo, on pa ti ne dovoli. Ne moreš ga počesati, ker bi te šavsnil, na sprehodu tako vleče, da imaš že nategnjene ramenske vezi …,« našteva.

Toda pes je lahko problematičen že veliko pred ugrizom. »Uradna opredelitev ugriza je, da se pretrga koža. A to ne pomeni, da mora ob tem kri teči v potokih. Ugriz je tudi to, ko gre pes z gobcem proti nam in se dotakne roke ali telesa, nima pa še toliko poguma, da bi ugriznil. Prej ali slej bo poskušal tudi to.« Pri tem poudarja, da nevarne pasme ne obstajajo. Skoraj vedno je vzrok agresije napačna vzgoja: »Pse takšne naredimo lastniki, ki jim dovolimo vse, kar hočejo. Pri mladičku, ki zasadi zobke v nas, si mislimo, saj ni nič hudega. Ko bo odrasel, bo zagrabil močneje. Zato je treba psa vzgajati od prvega dneva naprej.«

Vsak naslednji zabeleženi ugriz pomeni odreditev obveznega šolanja. V centralnem registru je 1668 nevarnih psov, Alenka jih je uspešno prevzgojila devet – vse, ki so bili napoteni k njej. Zanima jo, kaj se dogaja s preostalimi, ki so ugriznili vsaj dvakrat.

V registru pa niso vsi psi, ki so kdaj ugriznili. Ljudje si pogosto ne upajo obiskati zdravnika, če jih je ugriznil lasten pes, saj bi zdravnik prijavil ugriz. »Nekemu lastniku se je rana zdravila en mesec, vmes se mu je grdo zagnojila. Druga ženska je prišla k meni, ko ji je poštar zagrozil, da ne bo več nosil pošte. Njen pes je ugriznil že 22-krat, noben ugriz ni bil prijavljen, saj so se vsi zgodili v soseski.« Zato jo je Alenka zgroženo vprašala: Kje pa ste bili pred 21 ugrizi, ko bi psa še lahko spravili v red? Lastniki namreč k njej na prevzgojo prihajajo tudi prostovoljno, ko ugotovijo, da s psom ne morejo shajati.

Odnos se gradi na sprehodu

Prevzgoja problematičnega psa je kompleksna, pogoj za uspeh je intenzivno delo z lastnikom. Pri »uradni« prevzgoji sledi programu, ki je sestavljen iz teoretičnega in praktičnega dela. »Najprej moram narediti rekonstrukcijo neljubega dogodka in o psu izvedeti čim več: kje živi, kdaj hodi na sprehode, kaj jé, kaj se z njim dogaja čez dan. Nadaljnji potek se razlikuje le po tem, ali je pes agresiven do ljudi ali do drugih živali. Če je agresiven do ljudi, mu najprej pokažeš, da so ti dobri, nato jim začneš dodajati pse.« In obratno. Pri tem ima Alenka izvrstno pomočnico, svojo nemško ovčarko Bajko, ki se ne zmeni za oznako nevaren pes. Nosi mu palčke, ga liže okoli gobčka, on pa mora delati.

Seveda je najprej treba doseči njegovo ubogljivost. Prvo sredstvo pokore je uvedba hranjenja kot sredstva nadzorovanja oziroma odzivnosti. Najsi hočemo biti še tako pomembni – pes je z nami samo zato, ker ga hranimo. »Če mu bo sosed pekel zrezke, bo odšel k njemu,« razbija iluzije pasjih romantikov Alenka. Zato mu hrano odvzamemo in mu jo damo samo, ko izpolni našo zahtevo. »Ne gre za podkupovanje, ampak zahtevo, da nekaj naredi. Ko dojame, da smo mi glas, ki daje hrano, se bo nehal ukvarjati z okolico in bo čakal na naš ukaz.«

Postopoma uvedemo še glasovne ukaze. »Z njimi dosežeš, da se pes umiri, preostale spremembe stečejo same. Pes je žival reda in navad,« poudari Alenka. »Ko mu postaviš nov red in novo navado, ga umiriš. Zakaj imamo nevzgojenega psa? Ker mu nismo povedali, kaj sme in česa ne.«

Vsi lastniki, ki pridejo na prevzgojo, boječe vprašajo: Ga bom res moral omejiti? »Boste, ker bo le tako lahko začel razmišljati. V notranji paniki pa ne more. Vzgoja je preprosta, psu samo povejte, kaj hočete in česa ne, hkrati pa nadzorujte čustva. Če ste slabe volje, ne zdravite svojih kompleksov na psu,« svetuje Alenka, ki jo vmes nekajkrat prekine telefonski klic z melodijo Who let the dogs out (Kdo je izpustil pse).

Predvsem pa se lastniku na tečaju prevzgoje s psi naučijo hoditi na sprehod. »Odnos gradiš na sprehodu, ne doma.« Alenko vedno znova preseneti, kako malo jih obvlada tako osnovno opravilo. »Mislijo, da je pes srečen, če bezlja. To počne le zato, ker ne ve, kaj hoče. Šele ko ga umiriš, lahko začneš delati z njim.« Pes, ki je ožigosan za nevarnega, ni nobena izjema. Na sprehodu z lastnikom ga izpostavita vsem okoliščinam, ki bi ga utegnile spraviti s tira. Pes se tako »obrusi«, lastnik pa pridobi načeto samozavest.

Za vselej v evidenci

Ravno takrat ji je družbo delala Tina s Cezarjem. Štiriletni nemški ovčar je na domačem vrtu trikrat ugriznil nič hudega sluteče obiskovalce družine Porenta. Njegova lastnica je ob tretjem ugrizu dobila odločbo z ultimatom: prevzgoja ali evtanazija. Najbrž doma ni bilo dileme glede odločitve, prehitro zaključim. »Seveda je bila, kdo bo plačal prevzgojo,« odvrne Tina. Stane namreč okoli tisoč evrov. A na koncu je prevladala usmiljena linija, delno tudi zato, ker Cezar družino povezuje. »Če ne bi imeli psa, bi bili med seboj skregani.«

Alenka je z njima intenzivno začela delati januarja, 21. februarja je Cezar že opravil izpit. Sliši se nekoliko neresno, a to pomeni, da je uspešno prestal skupinski pasji sprehod po središču Ljubljane. »Če gre takšen pes na kavo s 33 drugimi psi, lahko rečem, da ni več nevaren za okolico,« je prepričana Alenka. Tina pravi, da se je Cezar popolnoma spremenil. Prej je bil živčen, negotov, ni vedel, kaj bi s seboj, zdaj se je umiril. »Ko dobimo obisk, je v pesjaku ali privezan na balkonu. Še vedno renči in laja, a ga znam obvladati. Rečem mu: Cezar dovolj! Če se ne umiri, pridem do njega, ga stresem za ovratnico in spravim v sedeč položaj.«

»S Tino sva na sprehodih rešili tudi druge težave, ki jih je imela. Postala je povsem …« razlaga Alenka, mladenka pa jo hahljaje dopolni: »pasja.« Cezar medtem spokojno dremlje ob njenih nogah.

Ker je pes še mlad in je minilo premalo časa, da bi se mu popolnoma spremenil miselni tok, ju je Alenka povabila v malo šolo, kjer se bo naučil delati z drugimi psi, Tina pa pravilnih reakcij. Čeprav so ji te že prešle v podzavest. »Pes brez njenega dovoljenja ne sme niti prdniti,« se namuzne Alenka, ki ji je žal, da bo Cezar kljub uspešni prevzgoji do konca svojih dni v centralnem registru psov vpisan kot nevaren. V javnosti bo vedno moral nositi nagobčnik v slogu Hannibala Lecterja.

Včasih prevzgoja ne zadošča

Ni pa prevzgoja rešitev za vsakega nevarnega psa. Pred kratkim je k Alenki prišel gospod z odločbo za prešolanje. Nekoliko večji pes je imel sedem let, trikrat je ugriznil otroka, domačega sploh ni prenesel. »V sedmih letih mu nikoli niso rekli ne, ker je bil njihova igrača, čeprav si jih je podrejal. Samo grizel je, napadel je brez opozorilnega renčanja.« Vsi v družini so se ga bali, zato je Alenka napisala strokovno mnenje, da je prevzgoja nemogoča. »Peljati psa na injekcijo je težko,« se zaveda.

»Vsi so jokali, vendar je včasih treba pretehtati tudi breme prevzgoje za psa. Koliko travm mu boš z njo povzročil? V ozadju vsake agresije je travma. Pes se v agresivni koži ne počuti dobro. Zlasti starejši lahko zaradi sprememb, ki jih poskušamo uvesti s prevzgojo, in posledičnega šoka, tudi zboli in umre.«

Original članek najdete TU