Prevzgoja psa se začne takoj, ko ugotovite, da je obnašanje vašega psa postalo nevarno tako za vas, kot tudi za vašo okolico!
Prevzgoja psa je proces, kjer so morate najprej spremeniti vi, spremeniti morate namreč svoj vzorec obnašanja do svojega psa. Pes se bo lahko spremenil šele takrat, ko bo videl, da pri vas ne more več doseči tistega, kar je lahko dosegel do sedaj.
Definicija, kaj pomeni problematičen pes, je zelo subjektivna. Ljudje smo si med seboj različni zato imamo različen prag tolerance. Svojemu psu, ki ga imamo neskončno radi, tako odpuščamo napake in zagovarjamo njegovo neprimerno vedenje.
Ko vaš pes, tako kot pes na sliki zgoraj, pokaže zobe, ni več samo problematičen pes, ampak je že nevaren oziroma agresiven pes. Pustimo zakonsko opredelitev, kaj nevaren pes je, ker nam je vsem v interesu, da do ugriza druge živali ali celo človeka sploh nikoli ne pride.
Kdaj lahko rečemo, da je pes problematičen?
- Problematičen pes je že pes, ki na povodcu stalno vleče, saj s tem obstaja potencialna nevarnost, da tega psa ne bo mogoče zadržati.
- Problematičen pes je tisti, s katerim ne morete nemoteno sobivati in vas njegovo vedenje ovira v vsakdanjem življenju.
- Nevarno problematičen je vsak pes, ki se agresivno vede do drugih živih bitij.
- Agresivno vedenje psa je vsako renčanje in zaganjanje v druge pse ali ljudi, saj je od renčanja do ugriza le še vprašanje časa.
Kdaj govorimo o res problematičnem psu?
- Med najbolj problematične pse spadajo tisti, ki grizejo svojega vodnika.
- Nedopustno je že renčanje na vodnika, kaj šele ugriz. Na žalost pa se to (pre)pogosto dogaja.
- Noben pes ne sme v nobeni situaciji ugrizniti svojega vodnika. Tudi če pride do ”samo” blagega ugriza, je skrajni čas, da resno poiščete strokovno pomoč.
Je možno prevzgojiti takšnega psa?
- Prevzgoja problematičnih psov je zelo kompleksen proces, ki potrebuje čas.
- Vzrok je v večini primerov nepravilen odnos med vodnikom in psom.
- Prevzgoja problematičnega psa je v prvi vrsti sprememba vedenja lastnika do takega psa.
Kako pride do tega, da vas lastni pes ugrizne?
Ko je naš kuža še mladiček, se nam njegovo renčanje zdi prisrčno in smešno. Ko to naredi v obdobju pubertete, ga zagovarjamo, da tega ni storil zanalašč oziroma da gre zgolj za igro. Ko to vedenje ohrani in ga kaže kot odrasel pes, se ponavadi začnemo izogibat situacijam, v katerih pes svoje nestrinjanje kaže z renčanjem ali celo ugrizom. Takšnih situacij pa je čedalje več in s tem počasi postajamo sužnji svojega psa. Zaradi takšnega vedenja psa se ga lastnik prične bati, zato z njim ne more več živeti sproščeno in brez strahu. Ob tem pa psa nehote potrjuje v njegovem zastrašujočem vedenju.
Vzroki, zakaj pes ugrizne svojega lastnika, izvirajo iz njegovega otroštva in neprimerne vzgoje. Zato moramo že mladičku pokazati, kaj sme in česa ne sme. Psu moramo že kot mladičku zgodaj postaviti jasno določene meje, do katerih lahko gre s svojim obnašanjem. Meja pa je vaša nedotakljivost, katere ne sme nikoli prekoračiti. Pes, pa naj bo mladiček ali odrasel pes, velik ali majhen, nikoli, v nobenem primeru ne sme zarenčati ali šavsnit proti svojemu vodniku.
Na kaj moramo paziti pri mladičku?
Največjo napako delamo že pri mladičku, ko mu dovolimo, da nas grize za roke ali noge. Ker se nam to početje sprva zdi prisrčno in smešno, ne reagiramo dovolj odločno, da bi pes s tem vedenjem prenehal. Ko imamo grizenja dovolj, mu sicer rečemo NE, ker pa ob tem nismo dovolj suvereni (običajno to naredimo z rahlim nasmeškom na obrazu), psa samo še bolj spodbudimo k takšni obliki obnašanja. Torej, če takšnega vedenja ne ustavimo takoj, se bo to vedenje samo še stopnjevalo.
Naslednja napaka, ki jo radi delamo pri mladičkih je, da dovolimo renčanje pri hranjenju in igri z igračami ali drugimi psi. Tudi v tem primeru je takojšnja postavitev jasne meje nujna. Meja, ki si jo običajno in napačno postavimo, je v večini primerov ugriz. In tu se pojavi največji problem. Ugriz je zadnja oblika pasje agresije. Pred samim ugrizom imajo psi kar nekaj opozorilnih znakov, ki jih nikakor ne smemo dovoliti. Med najpomembnejša spadata renčanje in predugriz. Obojega ne smemo dovoliti, saj je do ugriza samo še vprašanje časa.
Je puberteta res odločilna za odpravo grizenja?
V kolikor mladičku nismo postavili jasnih mej, se bo to poznalo v času njegove pasje pubertete, ko bo pes ob njemu neljubem dejanju/trenutku odreagiral z ugrizom. Ker takrat ti ugrizi še niso tako zelo močni, jih nekateri tolerirajo in opravičujejo. Pes pa svoje vedenje samo krepi in tako postanejo ti ugrizi čedalje pogostejši. Če v tem obdobju tega problema ne rešite dokončno, ste v veliki nevarnosti, da vaš pes postane problematičen in agresiven pes.
Odrasel pes ima izoblikovan vzorec obnašanja, ki smo mu ga izoblikovali sami. Ker ugrizi niso bili selekcionirani, je to za psa povsem normalno vedenje. Razlika je le v tem, da so ti pasji ugrizi sedaj močnejši in nevarnejši, zato vodniki bolj konkretno reagirajo na njih. Ker pa psu nikoli niso dopovedali, da se gristi ne sme, le-ta reagira še bolj agresivno in s še močnejšim ugrizom. Začaran krog se s tem začne. Vodnik se posledično začne bati psa, pes pa to izkorišča sebi v prid. To privede do tega, da izgubimo veselje do dela in druženja s psom in tako nam pes kmalu postane muka.
Popolnoma podobna zgodba je pri agresiji do psov in ostalih živali. Vse izvira iz pasjega otroštva, ko mu nismo določili jasnih mej in vztrajali pri njih.
Je prevzgoja problematičnega psa možna?
Zaradi vsega zgoraj opisanega je prevzgoja problematičnega psa zelo kompleksen proces. Nemogoče je odpraviti problem, če prej ne odpravimo vzroka. Vzrok pa je v nepravilnem odnosu med psom in njegovim vodnikom. Dokler ne popravimo tega odnosa, ne moremo pričakovati, da bo pes upošteval vodnikove prepovedi nezaželenega vedenja.
Pri prevzgoji se zato vedno vrnemo na začetek in na ponovno postavljanje jasnih mej. Osnova je, da se pes vedno in povsod odzove na svoje ime. Ko to dosežemo, lahko pričnemo graditi odnos naprej.
Prevzgoja je na začetku popolnoma individualna in brez motečih elementov. Ko je pes zmožen biti skoncentriran na vodnika in se odziva na njegova povelja brez motečih elementov, pričnemo postopoma dodajati nove moteče elemente.
Zavedati se moramo, da je prevzgoja proces, v katerem sodelujeta oba. Tako pes kot vodnik. V prvi vrsti mora biti vodnik tisti, ki spremeni svoje vedenje do psa. Prevzgoja problematičnega psa brez uporabe sile žal ni mogoča. To pa seveda nikakor ne pomeni, da se lahko sila uporablja neupravičeno in premočno. Sila, ki jo uporabimo na psa je tako le korekcija, razen v primeru ugriza psa, kjer je njena uporaba nujna.
Pri agresivnem psu do drugih psov je iluzorno pričakovati, da se bo pes po prevzgoji veselo igral z drugimi psi in bil lahko vsepovsod spuščen. Tudi v tem primeru je osnova napačen odnos med vodnikom in psom. Če bi bil odnos pravilen, bi pes upošteval prepoved agresije. Zato je, tako kot v primeru agresije do vodnika, potrebno celotno, kompleksno šolanje, ki pripelje do tega, da je pes vodljiv in ubogljiv. Če je pes agresiven samo do istega spola, nam je lahko v veliko pomoč tudi kastracija oz. sterilizacija, s katero vplivamo na izločanje hormonov.
Tudi pri vseh ostalih oblikah agresije prevzgoja temelji na kompleksnosti in ponovni izgraditvi pravilnega odnosa med vodnikom in psom.
Se lahko prevzgoje lotim sam?
Vsekakor pri tem potrebujete strokovno pomoč, ki vas pravilno vodi in popravlja na poti prevzgoje. Takrat, ko imate pred vašim psom rešpekt ali strah, tega nikakor več ne morete rešiti sami. Zato tega resnično ne počnite sami doma, ker so lahko posledice za vas usodne.