Napadi psov se vrstijo. Si upamo priznati, da bo tega čedalje več?
Težko sem tiho ob napadih psov, ker ljudje pričakujejo moje mnenje.
Še težje sem tiho zato, ker je zopet na tapeti pasma oz. kar tip psa, ki ni kriv, da je tam. Dejstvo je, kot sem že mnogokrat napisala, da je vsaka pasma oz. tip psa, zahtevna. Psi tipa bul, so med zahtevnejšimi. Zakaj? Zato, ker so bili pač narejeni, za določeno specifiko, še bolj pa zato, ker so modni in popularni.
Kaj je narobe s tem? V zelo kratkem času, se je na zelo majhnem ozemlju, kar Slovenija je, pojavilo čisto preveliko povpraševanje. Namesto da bi ponudba sledila kvaliteti, sledi kvantiteti in denarju. S tem pa se več ne gleda na nič več in psi postanejo samo še približek nečesa, kar bi morali biti. Najprej pade kriterij za tem karakter – ker je dejstvo, da se zapira ozemlje parjenja – pari se za prvim vogalom, pari se vsako paritev, ali pa na dovoljenih 290 dni – psici se ne da primernega počitka, psi imajo preveč legel…in vse to se pozna na mladičkih, ki so čedalje slabši približek tega, kar si želimo. Značaj začne odstopat od »standard« – to, da pes tipa bul napade človeka, je najbolj skregano s tem, za kar je bil pes narejen. Potem se spreminja zunanja podoba psa. Da o zdravju niti ne govorim.
Ne bom se spuščala v to, zakaj je prišlo do tega napada. Dejstvo je, da je pes napadel človeka. Pustimo pasmo. Do tega ne bi smelo priti in pika. Vsak lastnik psa, ki ve, da njegov pes ni v redu, mora narediti vse, da se to ne more zgoditi. Pes je bil privezan na drevo. Zakaj je bil privezan za drevo, s čim je bil privezan za drevo, kakšno ovratnico je imel, zakaj je imel prost dostop do ceste …..vse to so vprašanja, ki so pomembna, ko imamo opravka s psom, ki ima težave. Govorice pravijo, da je pes večkrat napel in da so opozarjali nanj. Govorice gor ali dol, pes, ki prvič napade, ne naredi takih poškodb in nikakor ne napade tako, da se ga ne da pri tem ustaviti. Zakaj se ni ukrepalo prej, sploh če je pes znan po svoje napadalnemu vedenju? Tema, kjer so vpleteni tako ljudje, ki tega ne prijavijo, kot uradniki, ki ne reagirajo tako kot bi lahko. V prvi vrsti pa je krvi lastnik, ki tega vedenja ne odpravi.
Ni to edini ugriz in napad, ki se je zgodil zadnje dni. Kar nekaj jih je, pa ne pridejo v javnost. V zadnjem mesecu smo imeli kar nekaj res grdih napadov na človeka in kar nekaj res grdih napadov na pse.
Pasme so bile različne. Bolj kot me zadnje čase skrbijo napadi, me skrbi to, da smo šele na začetku vseh napadov, ki jih že zdaj ni malo. Tako množičnih uvozov in reševanja psov, za vsako ceno in iz povsod, ko se zadnje čase dogaja v Sloveniji, jih še nismo imeli. Slovenija je čisto premajhna za tako število psov, ki potrebujejo lastnika, ki ima znanje in izkušnje. Ne pa takšne, ki imajo dobro srce, in si želijo pomagati ubogim kužkom in jim dati boljše življenje.
Preveč je teh zgodb, ki ne pridejo v javnost, preveč je zastraševanja s strani društev, ki oddajajo te pse. Ko se izkaže, da ima pes resne težave, takrat jih ni nikjer več. Takrat so prepuščeni sami sebi in imajo take pse doma. Niso krvi oni. Krivi so le toliko, ker »padejo na boge učke«. V tistem trenutku, ko posvojijo psa, se počutijo pomembne in skoraj da ne herojev. Ker jih tako v javnosti tudi prikažejo. A naslednji dan oz. z naslednjim psom so pozabljeni.
Nič nimam proti psom, ki izgubijo dom, nič nimam proti temu, da se jim da druga možnost. Imam pa veliko proti, da se tako manipulira z ljudmi, ki imajo že tako ali tako v življenju slabo samopodobo, ali pa so sredi osebnih stisk (ali po njih) in zato rešijo takega psa. Ker s tem rastejo in so se vsaj nekje izkazali. Niso se. Preveč joka vidim in slišim v klicih. Preveč.
Preveč ljudi me pokliče, ko so jim poškodovali psa, da si ne upa iz hiše. Da si ne upa mimo ograj. Da otrpne, ko sliši pasji lajež.
Vsak šiv, vsaka rana, je preveč. In dokler bomo strpni do tega, bomo imeli teh ugrizov čedalje več.
In še večja težava je, da dokler bodo kinologi sami zagovarjali, da ugriz, kjer je malo posneta koža, ni ugriz, da luknja v koži ni ugriz in podobni izgovori. Potem smo tam, kjer smo v Sloveniji. Ko je dovoljeno vse, zato, ker to dela elita.
Sistemsko moramo začeti reševati težave, ki jih, priznamo ali pa ne, imamo s psi. V prvi vrsti bomo morali doreči ali je pes stvar ali ne. Potem bomo morali določiti, kdo ima lahko psa. Potem bi bilo dobro, da se naredi red na področju kinologije in se to opredeli kot poklic. Sploh na področju šolanja psov. Zdaj lahko to počne vsak. Vsak lahko odpre s.p. in je že strokovnjak. Pa nimamo niti opredelitve poklica. Kaj šele, da bi imeli kakšne pogoje. Izgovarjati se pa prostovoljna kinološka društva, na ravni problematičnih psov, je nemogoče. Ker kdo bo prevzel odgovornost? Nekdo, ki je prostovoljec in se s tem ukvarja ljubiteljsko. Prav nič me ne moti in prav je tako, da imamo nekaj čez 100 prostovoljenjih društev, naj jih bo čim več, da bodo imeli lastniki možnost, obiskovati šolo. A bodimo samokritični in si priznajmo, do kod sežemo pri šolanju. Predvsem pa, naj se dvigne nazaj nivo, ki je bil svoje dni, ko se še ni gledalo na všečnost in ko se izpite ni tako lahko dobivalo kot sedaj. Nedopustno je, da imam na uradni prevzgoji psa z opravljenim BBH-jem. Nedopustno je, da me je pes na zadnjem izpitu, kjer sem še sodelovala, uščipnil v rit, pes je pa naredil izpit. Kdo komu laže s tem, ko takšnega psa spusti na izpitu. Kdo je tu zdaj objektivno, če ne celo subjektivno odgovoren, ko bo tak pes ugriznil? Sodnik, ki je tega psa spustil na izpitu? Inštruktor, ki ga je izšolal? KD, ki ima takega inštruktorja? Težko je zahtevati neke standarde, če zanje nihče ne odgovarja. Zato, je počasi čas, da se začne sistemsko delati na tem, pa ne tako, na horuk, kot se pri nas vse naredi. Pa naj bo to KZS, ki je pred kratkim preklicala podaljšanje licenc ali pa država, ki bo sprejela kak aneks ali pa dopolnitev zakona in to bo to.
Določiti je treba jasna in glasna pravila za vse. In treba se jih je držati in treba je določiti sankcije, če se jih ne. Ko bo vse to jasno, bomo lahko rekli, da smo nekaj naredili. Dokler pa je pes stvar, in lahko vsi vse delamo, samo pa tam, kjer smo.
Na žalost bo kmalu, če se bo trend napadov, predvsem iste skupine psov, nadaljeval, sistemsko prišlo do prepovedi pasme. Vemo kaj to pomeni tako za pasemo, kot za samo rešitev problema. A tako kot vina in iger bo narod, slej kot prej zahteval rešitev. In rešitev bo prepoved pasem.