Jebemti pujs
Ta pusjek mi je danes vzel par dni življenja. Abi koraka proti svojemu 11-temu rojstnemu dnevu.
Za vse, kar je že preživela, je odlično. Težava je občasno šepanje na sprednjo levo taco, bolj zaradi prstov na nogi in zategnjenosti v ramenih, kot pa zaradi tace. To rešujem z rednim obiskom osteopatije in Librere po potrebi. In vedno imam par dni po eni ali drugi terapiji moralni problem, ker je Abi spet okretna in živahna in ona bi vse. Tako je bilo tudi danes zjutraj, V ponedeljek je imela pri Špeli osteopatijo in že dva dni je kot mladiček.
Prav začne koketirati s teboj in se ustavlja pred teboj, te glede s tistimi učki – vrži mi! In potem se pri meni začne boj. Ali naj vržem ali ne. Ali naj bolj tista grozna in ji stalno prepovedujem njej, najljubšo stvar. Pa sem se vdala v usodo in sem ji vrgla. Prvič je veselo prinesla nazaj in se ponosno postavila predme.
Daj no, tako uživam ob tem. Vrži mi še enkrat!
V drugo pa. Vržem, kot prvič. Abi steče, hoče pobrati, se spotakne, začne jokati, leži na tleh in joka. Moje srce se ustavi, po moje sem bila takoj tam. Po poti sem že videla zlomljeno nogo, premišljevala, kako bom avto pripeljala na travnik, kako … Kaj vse lahko možgani sprocesirajo v treh sekundah, ko tečejo do psa, ki leži na tleh in joka.
Z glasom umirim Abi, takoj začnem masirati nogico, bolj kot ne zato, da pregledam, ali je zlomljena – tega me je bilo res najbolj strah. Dobro, luknja, v katero se je zataknila, ni prevelika, joka ne, gleda me s prestrašenimi očmi, tudi premaknila se je že v bolj udoben položaj. Še vedno masiram, sedaj res z namenom, da bolečina sprosti in da se čim prej prekrvavi. Abi se začne premikati, ker se je želela postaviti na noge. Kako so živali neverjetne. Takoj gremo naprej. Pri tem ji pomagam, ker ona je pol minute že odležala, in je dobro. Še predno vstane, vzame svojega pujsa. To je zmanjšalo moj strah, da ne bo stopila na nogo. Spet v stotinkah preračunavam, kako bom avto dobila čim bližje, kako jo bom dvignila notri, kako bo klicala vet. Možgani so največji računalnik.
Gospa Abi, vstane, držala sem jo pod prsmi in trebuhom, da bi jo ujela, če je noga ne bi držala. Z rahlim šepanjem, pujsu v gobcu je odšepala do avta in mirno skočila s sprednjimi tacami notri.
Moj življenje se je pa spet skrajšalo za nekaj dni.
Nauk zgodbe:
Še vedno ji bom metala. A res samo na poligonu, kjer vem, da ni lukenj in vem, da je raven teren.
Še bolj bom težila lastnikom psov, da naj ne pustijo kopati lukenj, ker eno je luknja od gozdnih živali, eno le pa luknja, ki jo skoplje pes.
Kako je Abi ?
Ona spi in si misli: Alenka, to je bilo pred eno uro! A nisi videla, da nič več ne šepam, ko se je prestavila bližje klimi.
Kako je pujs?
Brez srbi, v avtu čaka na naslednji sprehod
Mogoče še, kaj sem naredila, ko sem prišla domov?
Najprej sem ji taco še enkrat zmasirala. Potem sem ji takoj dala homeopatsko arnico C30. 5 granul. Ker je arnika za poškodbe in za šok, sem ji dala čez pol ure še enkrat isto dozo. Taco sem ji namazala z arnikovo kremo – je kar za ljudi in kljub dlaki, če jo dobro vtreš vanjo, bo prišla do kože. Pa še zmasiraš taco ob tem. Zvečer ponovim še eno dozo arnike in ji jo dajem še nekaj dni.