Pasji boji v Sloveniji: Kaj se dogaja?!
»Tu niso samo psi, ki se bojujejo – v teh zgodbah so tudi psi, ki so načrtno vzrejeni zato, da bodo v borbah in vsi, ki so tam za vabe,« pravi Alenka Klemenčič. Verjetno marsikdo ob novici o pasjih borbah pomisli najprej na to, zakaj se nekdo ne pojavi, odvzame pse in jih ‘reši’, jih rehabilitira. A tu se začne še bolj žalostna plat zgodbe. »Resnica je, da je rehabilitacija psov, ki so dlje časa sodelovali borbah ali kot borci ali pa kot vabe, težka in velikokrat nemogoča. Ja, se jih da rehabilitirati do neke mere, kar pa se, ko je ta mera prekoračena, ne da več. Govorim o psih, ki so psihično in fizično zlorabljeni, da je vsaka nova izkušnja zanje nova psihična drama,« je pasje borbe komentirala Alenka Klemenčič, pasja inštruktorica v Sloveniji, ki ima dovoljenje Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin za prevzgojo nevarnih psov.
Primer: Litija
»Pri nas je težava za začetek že ta, da nimamo kapacitet, kamor bi lahko namestili zlorabljene pse,« pravi Klemenčič. »Ne pozabimo, da gre za zlorabljene pse, ki niso odraščali v normalnem okolju. Nameščeni morajo biti posamično (torej niti po dva v enem boksu). Zavetišča so polna,« opozarja.
Pred skoraj tremi leti je naslovnice medijev polnila zgodba o pasjih mladičkih, najdenih skupaj z odraslimi psi, treniranimi za pasje boje. Mladički niti niso bili udeleženi (ker so bili premladi) v bojih, a imajo trajne, nepopravljive posledice. Spominja se, da je bilo že ob tem primeru potrebno pse nameščati na več lokacijah. Bila sta dva odrasla in več 4-mesečnih mladičev, ki sploh niso bili udeleženi v bojih. Mislili bi si, da so ti psi zdaj srečni in živijo normalno življenje. Psi so sicer srečni, vsi so v domovih, kjer jih imajo radi in zanje lepo skrbijo. A težave so drugje. »Ena psička ne more nikamor. Čim jo lastnica odpelje na drugo lokacijo, ko gre torej iz doma, ima krvavo drisko,« je pojasnila Klemenčič. »Druga psička ima hude epileptične napade in jemlje močna zdravila. Mladiči so psihično uničeni. Na ta svet so prinesli že določene genetske predispozicije, saj so namenoma parili med seboj za borbe primerne pse. Odraščali so v živčnem okolju, poslušali in vonjali strah, psi čutijo adrenalin ljudi in psov, ki so v bližini,« je pojasnila. »Vse 4 psičke imajo velike zdravstvene težave zaradi psihotičnih stanj, v katere padajo. Vse 4 psice, so psice z zelo posebnimi potrebami in njihovi lastniki se jih zaradi tega nenormalno prilagajajo in nižajo kvaliteto svojega življenja, zato da je njim vsaj približno v redu.«
Kdo bi dejansko sprejel takšnega psa?!
Na Facebooku se pogosto pojavljajo objave o tem, kdo bi vzel katerega psa, kdo bi ga rešil, kdo bi mu ponudil doma. A resnično stanje je kruto in malo ljudi lahko resnično k sebi vzame takšnega psa. »Si želite psa, ki ne sme it ven iz domačega okolja, ker če gre, ima zaradi tega več dni krvavo drisko? Si želite psa, ki svoje psihične drame rešuje s histeričnim gibanjem, v katerem se vedno poškoduje? Si želite psa, ki ne more biti sam in ga ne zadrži nobena kletka? Si želite psa, ki je ob novih ljudeh sposoben ugrizniti, ker ga je tako strah? Koliko vas je takšnih, ki bi si želeli takega psa? In koliko vas je takšnih, ki boste odgovorni in takega psa ne boste s siljenjem v neko vedenje, ki je za vas sprejemljivo, še bolj psihično zlorabili? Koliko vas je, ki boste prepoznali vse te znake, ki se ne pokažejo takoj, ampak šele potem, ko se pes sprosti, kar ni čez en dan ali mesec?« se sprašuje pasja inštruktorica, ki ima vsakodnevno opravka s takšnimi psi. »Ja, to je drugi del te zgodbe – rešiti psa. So tudi srečne, ampak znotraj teh srečnih je veliko takih, o katerih se ne govori, pa je nujno potrebno o njih govoriti.«
Kaj je bolj humano: evtanazija ali rehabilitacija?
»Čeprav se morda kruto sliši, je evtanazija včasih najbolj humana rešitev,« pravi Alenka. »Psi, ki so bili vzgajani za pasje boje, so psihično uničeni psi. Lahko jih rehabilitiramo, a do neke mere. Ja, so izjeme, ki se popolnoma rehabilitirajo in živijo normalno življenje. Samo koliko ljudi ima res znanje in koliko teh ljudi bo imelo potem za celo življenje tega psa?« se sprašuje. »Ne, da ga bo prevzgojilo in spravilo v red, potem pa se ga bo dalo v neke druge roke. Ker – a ni to spet psihična zloraba? Pes se naveže na človeka, mu zaupa, se mu odpre … on pa ga da drugam?«
Nevarna pasma – ali to sploh obstaja? Kot pravi Klemenčič, nevarnih pasem ni. »Nevaren je lahko vsak mešanček, velik, majhen, vitek, čokat … Za boje uporabljajo pse tipa bull iz naslednjih razlogov: imajo visok prag bolečine, imajo stabilno telesno strukturo, so masivni, močni.« Veliko je govora o tem, da se psom ‘zaklene čeljust’ in da ob ugrizu ne more spustiti ‘plena’, da določenim pasmam začne pri nekaj letih v možgane rasti kost in se jim ‘zmeša’ … »Ne, to ne drži,« odgovarja. »Nevarnih psov kot takih res ni. Pes postane nevaren, če odrašča v neprimernem okolju in če je načrtno treniran za nevarno vedenje.« Vsak, ki si omisli psa, bi si torej moral izbrati takšnega, ki ustreza njegovemu življenjskemu slogu. Ne moremo recimo pričakovati, da bo pastirski pes povsem običajno in mirno odraščal v centru mesta in se zadovoljil s tremi 20-minutnimi sprehodi na dan. Tak pes rabi gibanje, zadostiti mora svojim nagonom. Kot vodja in inštruktorica v pasji šoli se vsakodnevno spopada z najrazličnejšimi psi. Zagovarja zgodnjo socializacijo. Psi se pri njenih urah učijo skozi igro, skupaj hodijo na sprehode v mesto, zaradi česar pa so včasih prava atrakcija. Družijo se vsi skupaj – veliki, majhni, čokati, mišičasti in vitki.
Nevednost ljudi včasih pripelje do precej nenavadnih zaključkov. Alenka zato dodaja, da je naloga strokovnjakov ta, da predstavijo, kakšna je resnica in pomirijo javnost. »Strokovnjak mora biti tisti, ki bo pomiril ljudi, ki bo povedal, niso nevarne pasme, da niso psi vzrejani bili samo za borbe, ker laik sedaj res misli, da so bili bulli ‘narejeni’za ubijat. Niso,« še dodaja.
