Odziv na oddajo Argument in moje mnenje o nevarnih pasih in zakaj so stvari pri nas takšne, kot so

Argument, Planet TV, 25.4.2019

 

Povabilo v oddajo Argument sem sprejela zato, ker se mi  zdi prav, da ne govorimo o nevarnih pasmah kar tako, malo počez.

Povod za povabilo je bil članek, objavljen na 24 ur.com. Članek si lahko preberete tu.

Moje mnenje je, da področje nevarnih psov ni urejeno tako, kot bi moralo biti. Dejstvo je, da ker delam z njimi, vem, koliko je res ugrizov, preden se prijavi psa in lastnika. Menim, da je še hujši podatek, koliko je ugrizov znotraj družin, družinskih članov in sosedov. Teh se sploh ne prijavi. Do prijave ne pride niti, če oseba obišče zdravnika.

Menim, da je prvo, kar bi morali spremeniti to, da se vsak ugriz, prijavi avtomatično na urgenci oz. pri osebnem zdravniku, ne glede na to, kdo je ugriznil.  Potem pa naj se v postopku ugotavlja individualno, ali je pes nevaren ali ne.

Področje, ko napade in ugrizne psa ali drugi žival, je pa popolnoma neurejeno in nepokrito s strani prijav.

Zdajšnji sistem je tak, da gre glavnino ugrizov mimo evidence. Zakaj? Zato ker je od vsakega posameznika odvisno, ali bo obiskal antirabično ambulanto ali ne. In glavnina jih ne. Sploh, če ti na drugi strani telefona rečejo, da smo v Sloveniji stekline prosti in ni potrebno cepljenje. Kdo bi pa se rad prostovoljno cepil, sploh proti steklini? Nihče. Zato ljudje ne pridejo v ambulanto in se ugrizi ne prijavljajo.

V evidenci je 2141 psov, po besedah ge. Hrovatin, jih takih, ki morajo na prevzgojo le 55.

Ta številka je malo čudna. Ker ali je teh psov toliko letno ali odkar obstaja centralni register psov? Če je to številka od takrat, potem sem več kot super, saj sem jih skoraj vse prevzgojila v teh letih sama! In številka sploh ni vredna več besede. Če sta kolega kaj delala v času, odkar imata program, bi moralo biti maksimum 5 nevarnih psov, ki niso prišli na prevzgojo. Je to vredno vseh teh besed in oddaj? Meni nekaj ne štima, ker sem imela več klicev kot je prevzgojenih psov in jih je bilo več, kot je številka 55. Ampak, za to so organi, ki jih imamo v Sloveniji, ki morajo podatke predstaviti tako, da so jasni in razumljivi. Predvsem pa primerljivi.

Kolega Vidic je v prispevku poudaril, da ne bi smeli imeti za nevarnega psa, ki je ugriznil doma, ker je jedel ali pa ker se je igral z žogico.

S terena, torej iz prakse bom rekla, da pogojno ne. Ker veliko teh psov nima težave samo doma, ampak ima težave s posesivnostjo tudi drugje. In ko bo plensko posesiven pes, skočil in vzel žogo otroku, le ta pa mu jo bo vzel nazaj, ker je njegova … Pes bo naredil isto, kot naredi z domačimi – ugrizne.

Smo imeli primer na prevzgoji in točno to se je zgodilo. Nekaj let je renčal pri igračah samo na domače. Potem pa se je zgodilo, da se je na travniku igral otrok, pes je bil spuščen. Naprej nočete podrobnosti, ker je otrok za celo življenje zaznamovan. Zato ni čisto tako, da teh ne bi smeli imeti za nevarne.

Za začetek bi morali imeti ničelno toleranco do ugrizov. Mi, lastniki psov. Vsak, ki ima psa, bi moral nehati razmišljati, da ga pes grize čisto malo in mu je to sprejemljivo. Prav tako moramo nehati malo potrpeti, kar je slovenska folklora. Ker smo trpeči narod, ki je pripravljen skloniti glavo in se povleči vase, tudi če ga nekdo tepe, opehari ali pa lasten pes grize.

Ob spremembi zakona 2013 sem predlagala sestavljavcu sprememb na področju nevarnih psov, da bi se obvezna prevzgoja naredila po prvem ugrizu. Krajši in prilagojen program. To sem utemeljila s tem, da vsi ki pridejo k meni, tako po uradni poti, kot tisti, ki pridejo prostovoljno, ker je ugrizov že preveč, nikoli nimajo samo enega ali dva ugrizov. Preden se prijavi prvi ugriz, je teh med 5 in 10. In ugriz mora biti res zeli močan, ali pa mora pes konstantno napadati in gristi, da se končno prijavi. Zato sem predlagala, da bi bila prevzgoja obvezna po prvem ugrizu.

Ker več kot je ugrizov, bolj je vedenje ukoreninjeno in težje ga je prevzgojiti. Poleg tega sem predlagala, da bi lastnike stimulirali tudi s tem, da bi po uspešni prevzgoji lahko imeli spet psa, ki mu ne bi bilo treba nositi nagobčnika. Zdaj je tako, da pes, tudi če je opravil prevzgojo, mora nositi nagobčnik in biti na povodcu.

Tega niso sprejeli niti verjetno ne obravnavali. Sprejeli pa so, da pes, ki ugrizne pred 9-tim mesecem, ne dobi status nevarnega psa.

No, če imamo psa, ki povzroči že tako zgodaj ugriz, da se prijavi, potem bi ta pes nujno moral takoj v šolo, preden se mu izoblikujejo vsi nagoni, ki bodo pripomogli k temu, da bo še bolj grizel.

In tu bi moral potem biti vsak ugriz obravnavan individualno in bi morali dati nazaj v zakon definicijo izzvanega in neizzvanega ugriza. Ali pa uporabiti možnost izvedenca, ki psa oceni ali je res nevaren ali ne.

Ampak dejstvo je, da s strani države, v vseh teh letih še nihče ni vprašal za mnenje nas, ki to tudi dejansko delamo – torej uradno prevzgajamo pse. Dejstvo je, da je tudi sama izvedba samega programa prepuščena izvajalcu samemu. In znotraj nas treh se dogajajo nepravilnosti, da ni nobene kontrole kaj šele smernic. Eden izmed nas, vneto šola nevarne pse brez nagobčnika, kar je zakonsko prepovedano. To smo lahko večkrat videli tudi v medijih, nazadnje v tej oddaji, pa še nihče od uradnikov, ki bi morali odreagirati, ne odreagira. Tako da je težava res v tem, da se nikoli še nismo sedli za skupno mizo in pogovorili o  tem.

Komisije so sestavljene, tako kot so, glede na interese in tako kot vse zakone, se tudi del o nevarnih psih, verjetno piše tako, da se zadovolji minimalnim potrebam, ne pa življenjskim okoliščinam. Kar je škoda, ker je zakon v osnovi zastavljen odlično.

Pogovarjajo se s predstavniki kinološke zveze, ki s tem (problematiko nevarnih psov) nimajo nič. Res je, le to, da društva pod okriljem KZS poberejo večino psov v pasje šole. A od leta 1998 ( do danes), ko sem se udeležila prvih izobraževanj za strokovni kader, ki šola pse v društvih, ni bilo še nikoli nobene teme o tem, kako postopati s takim psom. Dejstvo je, da so izobraževanja, usmerjena v prestavitev sprememb izpitnih programov, ker je cilj vseh društev, čim več opravljenih izpitov. Kar je vse lepo in prav, dokler v šolo ne pride pes, ki ima težave in jih v društvu ne odpravljalo. Po eni strani je to čisto logično, ker nimajo znanja, hkrati pa tudi ne časa, saj so časovno omejeni z rokom, ko se dela izpit po točno določeni shemi.

Zato sem zadržana do predloga, da morajo vsi psi obvezno v šolo. Podpiram to. Samo ne v tem smislu, kot želijo preko pogovorov doseči veljaki Kinološke zveze Slovenije, da bi bil za vse pse obvezen izpit Bbh. Vemo, kako se jih dela, vemo, kako se skupaj dajejo pse, ki se med seboj razumejo, kako so situacije v naprej naučene in na točno določenem mestu ter izpiljene. To ni to. S tem ne bomo naredili na področju nevarnih psov, popolnoma nobene razlike, kot jo imamo zdaj.

Še večja težava je ta, da pasjo šolo lahko odpre vsak. V Sloveniji sploh nimam opredelitve poklica, niti minimalnih zahtev za odprtje šole. Torej lahko šolajo vsi, ne glede na znanja in izkušnje. Ljudje gredo v šolo večinoma k tistemu, ki ga najdejo na prvih treh mestih na spletnem brskalniku oz. k tistemu, ki je marketinško dovolj agresiven, da se pojavlja v vseh medijih.

Prav tako se s pojavom čedalje več privat legalnih in nelegalnih pasjih šol, pojavlja čedalje večja uporaba hujše prisile in učnih pripomočkov, s katerimi dobesedno mučijo pse. Tudi to smo spremenili in v zakonu ni več definirano, da je prepovedana uporaba električne ovratnice. Zloraba psov je z njimi čedalje večja. Saj je to čudežna palčka, ki umiri še tako agresivnega psa. Po drugi strani pa tudi pretirano počlovečenje psov ne pomeni ničesar dobrega ne za pse ne za ljudi. Zato bi morali na tem področju, preden uzakonimo obvezno pasjo šolo za vse, doreči veliko stvari.

Treba bi bilo sistemsko uvesti že v vrtce urico pasje šole. Kjer bi od majhnega učili otroke, da se ne sili z glavo v psa, da se psa ne sme objemati in stiskati, da jih moramo pustit pri miru, ko jedo, osnovno rokovanje s psom. Tako bi se otroci od malih nog naučili rokovanja s psi in bi zrasli v vestne in zavestne lastnike. V osnovni šoli bi imeli vsaj dve uri biologije ali pa družbe namenjene tej tematiki in bi vzgajali prihodnje lastnike psov. Prav tako v srednji šoli. In če to dosežemo, garantiram, da bi se v nekaj letih spremenilo veliko. Že mali otroci bi starše popravljali glede uporabe povodcev in največje banalnosti(hkrati pa največjega problema pri nas v zvezi s psi)  – pobiranja iztrebkov za svojim psom. Osnovnošolci ne bi staršem več verjeli, da je normalno, da jih pes grize, srednješolci, pa bi se že začeli aktivno vključevati v vzgojo in šolanje domačih psov.

S tem bi dobili zelo hitro družbo, ki bi slonela na mladih in bi to odgovornost prenesli tudi v starejša leta.

Narediti spisek nevarnih psov, je najlažje. Kdo pa bo izvajal kontrolo nad njimi. Že zdaj se izigrava predpise, potem bo tega še več. Igrati na poštenost in zavednost lastnika. To vidimo, da pri nas ne gre najbolje.

Zato vidimo dolgoročno rešitev le v izobraževanju otrok in ozaveščanju lastnikov psov.

Za konec pa mogoče le še to, da imamo največjo težavo še vedno s tem, da je pes, po zakonu samo stvar in neodgovorni lastniki ne dobijo zadostne kazni, ki bi jih zaradi kazni same prisilila, spremeniti mišljenje.

Zakone imamo zato, da z njimi omejimo in preprečimo ljudem, ki niso sami dovolj zavestni, ozaveščeni ali pa spoštljivi do ljudi in živali. Zaradi teh moramo imeti kazni. In te ljudi, bodo ustavili le osebna odgovornost in visoke kazni. Dokler je pes stvar, pa tega ni mogoče izvesti. Zato mislim, da bi morali tudi to slovensko anomalijo, čim prej odpraviti.

 

 

Alenka Klemenčič Holynski, Izvajalka programa za prevzgojo nevarni psov in lastnica pasje šole Bajka šola za pse